Za otroke je pomembno, da jih vsak dan objamemo

Pozdravljeni. Najlažje vam bom kar tako odgovorila ker vem, koliko izmed vas ima vnuke, otroke. Vsi se približno ukvarjamo z istimi problemi. Kako otroku pomagati, da bo lažje šel skozi ne samo hormonska nihanja ampak tudi kako mu pomagati pri učenju.

Danes sem dobila vprašanje.
Punčka je videti pogosto utrujena, nejevoljna, izčrpana, boli jo glava, želodec. Mogoče je preobremenjena s šolo in z obveznostmi. Ne vem, ker se ne vidimo vsak dan. Kaj priporočate, vitamine ali nekaj iz vašega programa?

Dejstvo je, da so danes otroci zelo obremenjeni, od njih se zahteva ogromno. In mi starši pritiskamo na njih in pričakujemo dobre ocene.
Zadnjič sem bila na kavi s prijateljico in ko sva prišle ven iz kavarne, sta zunaj sedela njen polnoletni sin in punca. Njegova punca je v roki držala zvezek in se učila. Moja prijateljica pa je komentirala in rekla svojemu sinu, da kje ima pa on svoj zvezek. Sin pa jo nedolžno pogleda in rekel “Ali nisi zadovoljna, saj sem včeraj dobil 2”. Moja prijateljica je potem začela pridigo dobre mame in jo jaz prekinem in povem svoje mnenje oziroma moj način. Jaz se pri mojih puncah ne ukvarjam več s šolo ampak jim enostavno rečem ko prinesejo kakšno oceno iz šole: “Ali si zadovoljna?” in če reče ja sem tudi jaz, v nasprotnem primeru, če pa niso zadovoljne, jim pa rečem, da se bodo naslednjič bolj potrudile.

Torej, kdaj sem prišla do tega zaključka, da njihova šola ni moja šola? Starejša hčerka je bila mogoče 6 razred in jaz sem imela takrat polno dela. Ona je tisti dan celo popoldne hodila za menoj in govorila, da morava narediti domače branje. Na koncu je bila ura 9 zvečer, ko sem se končno usedla z njo za mizo, da začneva delati njeno domače branje in hčerka se začne kregati name, da sem jaz kriva, da nima ona domačega branja. Takrat sem rekla dovolj in da se ne grem več tega. Sama sebi sem obljubila, da zadnjič z njo sedim za mizo. Od takrat naprej je bila njena šola njena odgovornost. Od takrat naprej sem mogoče še kakšno malenkost pomagala ampak sem se enostavno odločila, da moji otroci delajo svojo šolo.

Kaj mi starši pričakujemo od naših otrok? Ocene? Mogoče ste poslušali kdaj v mladosti ko so vam rekli “Uči se, da ti ne bo treba delati”. Dejstvo je, da v življenju je treba delati. Ne gre se za to, da imamo dobre ocene, ker dobre ocene v življenju nen pomenijo nič oziroma ja mogoče dobite boljšo službo. Ampak vemo, da danes je ogromno izobraženih ljudi, ki imajo potrdilo da so pametni pa nimajo službe.
Torej, kaj je danes pomembno? Pomembno je, da otroke naučimo preživeti. Pustiti jih moramo da kdaj padejo.

Kaj pa otroku ponuditi izmed vitaminov, da ga podpremo. Za recimo 10-letnega otroka priporočam Vita-squares. Vita-squares vsebuje vitamin A, D3. Vitamin D3 deluje na to, da v podpalubje sporoča mir je, dobro počutje, zmanjšajo se vnetja, glavoboli, utrujenost. Vita-squares vsebuje še E vitamin, ki deluje na prekrvavitev in da več kisik pride v možgane. Vsebuje tudi C vitamin, ki deluje na nove živčne povezave in deluje na to, da iz enega živca preskoči na drugega. Notri je tudi komplet B vitaminov in sploh holin, ki je ključen pri tem, da si zapomnimo stvari torej na koncentracijo. Vitamin B12 deluja na obnovo možganskih celic. Ker Vita-squares ne vsebuje kalcija bi svojemu otroku vsekakor dala še kalcij in magnezij.
Recimo če bi mojega otroka bolel želodček, bi mu kakšen čajček skuhala iz npr. armana, ognjič in tudi zlata rozga pomaga.

Pomembno je, da nehamo pritiskati na otroke, saj dela otrok maksimalno kar zmore in otroci so res preobremenjeni. Dejmo jih podpreti in objeti in nič ni narobe, če jim vsak dan povemo da jih imamo radi in da smo ponosni na njih. Samo s tem, da jim dajemo podporo, lahko zrastejo v odrasle samostojne samozavestne otroke in ne s tem, da jih kritiziramo.

Lepo se imejte.